Poljubi stvarstva se začnejo z nego samega sebe in svoje notranje Zvezde.
Ljudje smo bitja, primerki brez primere. Zloženka miselnih, čustvenih, fizičnih in duhovnih zapisov, ki se, ko se magično povežejo v celoto, predstavijo kot skladna in harmonična celota. Kakšen je naš odnos do samega sebe? Se imamo radi? Se spoštujemo? Se ljubimo? Smo do sebe nežni, se negujemo ali se sploh nikoli ne vprašamo, kako resnično skrbimo zase?
Skrb zase ni egoizem. Egoizem je le pot, ki jo nekateri ubirajo za dosego svojih ciljev, je tisti del osebnosti, ki je skrenil s poti duše, je črna luknja, skozi katero odteka naša pristna energija v nepovratni tok kolektivnega ega. V zgodovini človeštva smo se ljudje vedno trudili preseči to stanje. To pa ne pomeni izolirati ga, niti ne zmanipulirati ali ignorirati. Imamo možnosti in orodja, da to stanje preoblikujemo in tako presežemo stanje omejenosti.
Namen tega pisanja ni modrovanje. Gre le za zapis mojih zaznav.. Nekaj jih je naučenih, nekaj jih izhaja iz lastnih raziskovanj, nekatere so moje projekcije, a vse zagotovo prihaja iz mene in je doživeto.
Vrnimo se k skrbi zase. Skrb zase obsega poznavanje svojih potreb. Vsakdanjih in tistih zahtevnejših. Pomeni poznati svoje zapisane vrednote, ki nas usmerjajo k oblikovanju življenja, da nam bo v veselje stopati po naši ljubi Zemlji. Poznati sebe pa ni tako enostavno, kot se sprva zdi. Kako globoko v nas so skriti zakladi, zapisi naše duše, našega učenja in napotkov, kako stopati skozi življenje z lahkim korakom, z zadovoljstvom v trebuhu in radostjo v srcu?
Če smo ob zgornjih besedah začutili krivdo do sebe in do svojega načina skrbi zase, občutek krivde hitro opustimo. Za skrb nikoli ni prepozno. Za začetek zadostuje 15 min dnevno, da kolo življenja naravnamo na tirnice, ki so zapisane v naši notranji resnici.
15 minut dnevno? Kaj to predstavlja v omejenem času enega dne? Malo. Pa vendar dovolj za vpogled vase. Že sama odločitev, da namenimo ta čas sebi, nas bo navdala s prijetnimi občutki.
Poiščimo si miren, nam prijeten prostor, lahko doma, lahko v naravi, in se udobno namestimo. Lahko sedimo, stojimo, ležimo ali zavzamemo kak poseben položaj. Naredimo deset globokih vdihov in izdihov, pri katerih naj sodeluje celo telo, ne samo pljuča. Med tem ne mislimo na nič drugega kot na dihanje. Opazujemo, kako dihamo.
Svojo pozornost sedaj naravnamo na svoje srce in naredimo tri globoke vdihe in izdihe v srce. Ob tem opazujemo ritem svojega srca. Umirimo se in dihamo v svojem spontanem ritmu. Zazremo se v srce in opazujemo, kaj se v njem dogaja. Domišljija ustvarja svoj jezik. Lahko se nam prikažejo slike, lahko slišimo glas, ki nas nagovori, lahko se porajajo občutki ali simboli, s pomočjo katerih lahko razvijemo jezik čutenja. Ne presojamo, kaj je prav in kaj ne, kaj je resnično in kaj ne. Samo pustimo, da se domišljija razvija. Tako ostanemo petnajst minut sami s seboj. Nato se počasi s pozornostjo zavedamo svojega telesa in z nekaj vdihi in izdihi pripeljemo vso svojo prisotnost v telo in dani trenutek.
Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Tako nas notranji mojster postopoma pripelje do globljih uvidov, do pristnejšega stika z našo bitjo. Bit globoko v nas ima vse zaklade, iz katerih lahko črpamo za zadovoljen in izpolnjen vsakdan. Natanko ve, kaj je za nas v tistem dnevu dobro, prijazno, kaj nas neguje in na kaj naj bomo pozorni. Ravno tako lahko v tem mirujočem stanju začutimo tudi naše strahove, dvome in skrbi. Množica tesnobnih občutkov nam sporoča, da je energija začela zastajati ali se je celo zakrčila v nekem predelu telesa. Stanje mirovanja nam omogoča, da za kratek čas sprostimo te napetosti. Lažje bo že, če se jih zavemo in jih ne tlačimo vase. S tlačenjem napetosti rastejo in enkrat se bodo razpočile kot balon. Ne čakajmo na »veliki pok«, sprostimo napetosti sproti, dnevno.
Še bolje pa je seveda, da se sploh ne zakrčimo. Naučimo se čustveno izražati z lepo in jasno besedo. V domačem varnem okolju, kjer smo v mirovanju, so nam dane možnosti, da te napetosti počasi pronicajo na dan kot trenutki, ki smo jih potisnili in jim nismo dali prostora za izraz v vsakdanu.
Kadar vas obide žalost ali tesnoba, si svojo prizadeto podobo iz preteklosti položite v svoj notranji objem, ji namenite svoj notranji nasmeh in ji pustite, da počiva v vašem naročju, dokler se ne nahrani z ljubeznijo, ki priteka iz vašega srca. Ko se proces umiri, zaključite s pomočjo več globokih vdihov in izdihov.
Velikokrat slišimo, da so nam ljudje okrog nas naše ogledalo. Res se nam odnos do sebe odraža v odnosu do drugih. To lahko uporabimo pri raziskovanju svojih duhovnih potreb in se zazremo v odnose, ki jih gojimo, ustvarjamo ali smo kar soočeni z njimi. Podrobneje poglejmo svoje najbližje odnose. Kako v njih delujemo, kako se počutimo, kakšne vloge igramo? Kaj nam posamezniki predstavljajo? Kaj nam je na njih všeč, kaj nas moti? Kako te iste vrline živimo sami? Tako lahko hitro najdemo sliko nas samih in ugotovimo, kaj nam je na nas všeč in kaj bi si želeli spremeniti.
Naslednji korak je v smeri preoblikovanja vsakodnevnega obnašanja. Kar nas pri naši podobi moti, moramo najprej sprejeti, nato se lahko lotimo spreminjanja. Najhitreje spremenimo navade tako, da začnemo z dejanji. Če nam je denimo moteče, da zamujamo, najprej sprejmimo svojo šibkost in si nato zadamo notranjo nalogo, da spremenimo vse v smeri, da ne bi več zamujali (gremo pravi čas na pot, si prej časovno razporedimo posamezne dele poti, upoštevamo možne vplive okolja na poti itd.). Reorganizirajmo naš sistema delovanja. Spremenimo tisto, kar je v naši moči, in sprejmimo tisto, česar ni mogoče spremeniti.
Ne mislimo, da bomo odkrili Ameriko, ker je ta že odkrita. Pri raziskovanju sebe naj nam delata družbo gospa Potrpežljivost in gospa Vztrajnost ter predvsem gospa Nežnost do sebe in drugih. Naše srce nam bo tako hvaležno, da bo vpilo: »Aleluja.«
Spoštovana bralka, spoštovani bralec, stopimo iz časa in prostora vsak dan vsaj za petnajst minut, da pocrkljamo svojo notranjo bit.
Članek je bil objavljen na Planetu lepote v oktobru 2008
Avtorica: Barbara Novak