Mediacija

Podajmo si roke in rešimo konflikt

Koflikte lahko rešujemo na mediaciji.

Mediacija je način reševanja konfliktov, ki so sestavni del življenja vsakega človeka in družbe v kateri živimo. Je proces za izgraditev veščine komuniciranja samega s seboj in z drugimi.

Osnovno merilo za uspešnost mediacije je obojestransko zadovoljstvo udeleženih strank in izvedba dogovorov. Mediacija ima primarni namen pripeljati konflikt do sporazumne rešitve in sekundarni namen izboljšati odnos med udeleženci, opolnomočenje udeležencev, krepitev njihove samopodobe in sposobnosti sprejemanja odgovornosti.

Pri transformativni mediaciji se zgodi tudi osebnostna rast in boljše samorazumevanje. Kadar se vse to zgodi v procesu mediacije, lahko govorimo o uspešnosti mediacije.

Stranki lahko pridobita tudi na izboljšanju medsebojne komunikacije in odnosa, spoznavanju načinov za reševanje konfliktov ter ohranjanju pozitivnega pogleda in naravnanosti v prihodnost njunega odnosa.

Mediator vodi postopek in proces mediacije. Ob tem je nepristranski in upošteva vsa načela in temeljna pravila mediacije. Zna poslušati in z mediacijskimi tehnikami in komunikacijskimi veščinami spodbuja udeležence pri mirnem reševanju konflikta, iskanju optimalnih rešitev ter k samostojnemu odločanju strank.

Konflikt nastane v človeku in ga ne moremo predvideti. Lahko pa ga zaznamo in z njim upravljamo. Človek je v svojem bistvu holistično-celostno bitje, ki harmonično deluje kadar sta obe možganski polovici skladni in sodelujoči, kadar misleči in čuteči del v človeku skupno delujeta oziroma kadar sta upoštevani doživljajski in racionalni svet hkrati. Ob tem človek zazna in zadosti svojim osnovnim potrebam in je zadovoljen. Iz notranjega zadovoljstva se rodi iniciativa in pogum, da deluje v skladu s seboj. Kadar potrebe človeka niso zadovoljene, so odvzete ali je človek v situaciji, ko gre za dve nasprotujoči si želji, nastane v njemu konflikt. Zaradi notranjega neskladja lahko posledično pripelje tudi do konflikta v odnosu z drugo osebo, skupino oseb ali celo s celo družbo, s kolektivnim.

Kadar so trenja močna, dve osebi morda ne zmoreta sami reševati konflikta. Ena izmed možnosti pomoči je udeležitev  mediacije, v kateri tretja oseba, mediator, skrbi za proces dogovarjanja.

Kadar notranje čustveno nismo mirni, ne poslušamo in ne zaznavamo potreb drugih. Tako se zmanjša sposobnost reševanja trenutnih situacij z drugimi osebami.

Čustva sama po sebi nimajo negativnega naboja. Naše doživljanje jim pripiše kar je za nas pomembno. Človek odreagira na konflikt različno. Lahko uporabi potrebo po umiku, prevladi, sklepanja kompromisov, izglajevanja ali reševanja. Toleranca na konflikt pomeni koliko nerešene čustvene teže človek lahko nosi in še vedno optimalno deluje. Ta toleranca ni vedno enaka, odvisna je od trenutnega razpoloženja osebe, njenih osebnih lastnosti ter komunikacijskih sposobnostih.

Na mediaciji mediator s poznavanjem upravljanja s konflikti pripomore, da meditanti lažje spoštujejo različnost, sprejemajo odločitve za spremembe in konstruktivno pristopijo k reševanju, to pomeni, da izrazijo jasen namen kaj lahko prispevajo. Udeleženci mediacije se ob tem učijo tudi izražati svoje misli, želje, pričakovanja, občutke in čustva ter mirne in nenasilne komunikacije. S tem pripomorejo k večjemu razumevanju in možnostim, da se razjasnijo ozadja problema in posledično najde tudi rešitev za obe strani.

Mediator lahko uporablja tehnike upravljanja s konflikti, ki skrbijo za ohranjanje sodelovanja, kot so konstruktivno sporočanje, potrjevanje, preverjanje razumevanja, pojasnjevanje, nedefenzivno poslušanje in pomirjanje ter tehnike, ki skrbijo za širjenje informacijskega prostora, kot so preklop iz prepira, preložitev, sprememba zornega kota, možganska nevihta, zamenjava vlog, govoriti tretji osebi ali napisati pismo.

Jeza in žalost

Najbolj močni čustvi, ki se pojavita pri ljudeh kadar so okrnjene osnovne potrebe sta jeza in žalost. Jeza nas poganja v agresijo in napad, žalost nas obrne navznoter, človek čuti nemoč in največkrat potrebo po umiku.

Kadar smo v bližini človeka, ki se jezi, se velikokrat počutimo neprijetno in veliko ljudi bi se rado izognilo takemu stanju. Ni potrebno, da nas je strah, pomemben je način kako z jezo delamo.

Jeza se lahko pojavi kot verbalno in fizično napadanje drugih, lahko v obliki pasive, ko je človek miren, a z neverbalno komunikacijo očitno izkazuje neodobravanje in nezadovoljstvo, lahko se obrne navznoter, to pomeni, da je oseba neasertivna, ni sposobna izraziti stanj. Lahko pa oseba uporabi asertivnost, to je zavedanje čustva, ter hkrati potrebe kaj človek hoče in da na primeren način izraža svoje čustvo. Z asertivnostjo omogočamo večjo možnost za sodelovanje in iskanje ustrezne rešitve. Na tak način jezo lahko konstruktivno uporabimo tako, da uporabimo njeno porivno moč in jo usmerimo v reševanje. Sicer pa jeza predstavlja stanje v človeku kadar med njim in zunanjim svetom obstaja razkorak, ki je posledica tudi človekovega notranjega konflikta. Sproža kritiziranje in obsojanje ter rojeva agresijo. Agresivnost je vedenje, ki povzroča prizadetost, zadrego, frustracijo, strah, zmedo ali bolečino. Nemoč sprocesirati napetosti v sebi povzroči, da človek to prenese v okolje. Tako je ključnega pomena, da kot mediator prepoznamo ta stanja in znamo z njimi upravljati.

Mediator se mora zavedati, da je le opazovalec jeze ali agresije in ni njen cilj. Zavedati se mora, da vedno lahko prekine pogovor in poskrbi zase, če vidi, da ne zmore ohranjati mirnosti v sebi. Zavedati se mora tudi, da v sporu nobena od mediatorjevih potreb ni napadena. Problemi so od strank in ne od mediatorja.

Pri mediaciji, predvsem v prvem delu, mediator skrbi za fizično ali verbalno nenasilje. Kasneje, ko se dinamika pogovora že razvije, lahko jeznim čustvom meditantov dopušča, da so prisotna, da se jih prepozna in dopusti intenzivnejšo komunikacijo, vendar do te mere, da se meditanti še počutijo udobno, so sodelujoči ter dokler še slišijo drug drugega. To lahko popelje na nove ravni iskanja idej za rešitev.

Meditator, ki to prepozna, si lahko z asertivnosjo pomaga na miren način peljati meditante preko procesa preobrazbe jeze in agresije. Pri tem je pozoren, da ostane miren in tudi meditante povabi k umirjanju.

Moje razmišljanje o mediaciji ali je znanost ali/in umetnost

Mediacija ne more biti znanstveno potrjena, ker ni mehanizmov za preverjanje, saj je mediacija zaupen proces, je nepredvidljiva in neponovljiva in zato se ne more meriti. Za znanost pa potrebujemo okvirje, metode in načine, ki so merljivi, tako, da je možno z večimi zaporednimi izvedbami izluščiti širša dognanja.

Vsekakor pa je ima značilnosti znanosti, saj ves čas raziskuje in odpira ustvarjalna polja za generiranje rešitev.

Mediacija je vsekakor umetnost. Je način reševanja konfliktov, ki so sestavni del življenja vsakega človeka in družbe v kateri živimo. Je proces za izgraditev veščine komuniciranja samega s seboj in drugimi. Poznavanje sebe in vseh svojih potencialov omogoča kreativno uporabo le teh v vsakdanjem življenju. To je umetnost življenja, je kreacija vsakega meta- človeka.

Kadar mediiramo samega sebe, se opolnomočimo. S pomočjo meta-komunikacije lahko vplivamo na sebe in na druge ter dosežemo preobrazbeni moment v dobro vseh. Kadar znamo dobro poskrbeti zase, smo v sebi zadovoljni in sproščeni in lažje pomagamo tudi drugim. Stanje celosti v človeku nastane, kadar je razumski del povezan s čustvenim in doživljajskim delom. Ko je komunikacija odprta med vsemi deli, zna človek tudi navzven artikulirati svoje potrebe, poroča o svojem stanju, izraža želje in pričakovanja, zna preveriti stanja tudi pri sogovorniku, artikulira zaznano spremembo ter opozarja na svoje meje. S tem opolnomoči sebe in sogovornika, ki lahko zaradi vsega naštetega bolj razume drugega skozi povedano ter odpira miselne procese pri sebi.

Poznamo verbalno/zavestno in neverbalno/nezavedno komunikacijo. Neverbalna komunikacija zajema mimiko, gestiko, proksemiko in druge ter sporoča mnogo več kot besedna komunikacija, vendar jo ljudje prevečkrat zapostavljamo, preslišimo ali spregledamo.

Kadar smo sproščeni in si dovolimo doživljanje, se ustvari polje celosti kjer zaznavamo objekt/pojavnost in referenco/ozadje. V tem stanju je človek kreativen, odziven, miren in srečen.

S tem stanjem pripomoremo tudi k ustvarjanju okolja kjer so sogovorniki lažje sprostijo in odprejo k interakciji. V mediaciji so ta stanja zaželjena, saj je mediatorjeva vloga ravno ustvarjanje varnega okolja za mirno razreševanje konfliktov.

Zato je zame mediacija umetnost ustvarjanja takega polja in je zelo uporabna v vsakdanjem življenju, tudi kadar ni konfliktov. Z meta komunikacijskim načinom v bistvu lahko tudi preventivno poskrbimo, da do konfliktov sploh ne prihaja. Iz tega sledi, da je učenje mediacijskih tehnik nujno potrebna tema za obdelavo v kateremkoli učnem procesu. Kreativno mišljenje nam odpira vrata v boljše odnose in svobodnejšo družbo.

Viri in literatura:

Ivanka Marič, Usposabljanje mediatorjev, priročnik, Zavod Arsis
Ivanka Marič, Osnovno usposabljanje za mediatorje, Zavod Arsis
Ivanka Marič, Veščine in tehnike, Zavod Arsis
Mag. Martina Šetinc Tekavc, Mediacija, Učila
John Crawley in Katherine Graham, Mediacija za manedžerje, Zavod Rakmo
Marin Nina, Pravna narava dogovora v mediaciji, dk.um.si

search previous next tag category expand menu location phone mail time cart zoom edit close