Teorija mediacije upošteva vrednote mediacije, iz prakse pa razvija vedenje o ljudeh in konfliktih. Namen mediacije je iskanje skupnih dogovorov ali poravnave. Tudi kadar se to tekom mediacije ne zgodi, je mediacija lahko uspešen proces, ker mediator doprinese k izboljšanju komunikacije med udeleženci in razumevanju procesa samega.
Vsak spor, tudi kadar je rešen, ne prispeva k napredku odnosa med medianti. Rešen konflikt pa lahko prinese premik v zavesti medianta ter opolnomočenje.
Kadar človek lahko ob iskanju dogovorov izrazi tudi svoja čustva, ki se ob tem porajajo, ga to dvigne na novo raven, na kateri lahko sprejema bolj jasne odločitve in razvije bolj odprt odnos do drugega.
Mediacija lahko po teoriji kaosa že z majhnimi premiki doprinese k velikim spremembam.
Npr.: če mediator omogoča varno polje, v katerem se oba medianta izrazita, se slišita in bolje razumeta že samo eno preokvirjanje situacije lahko doprinese premik zornega kota meditanta. Sprememba se zgodi v načinu komuniciranja ali kasneje tudi v dejanjih, katera sledijo novim dogovorom.
Eden od modelov mediacije je tudi transformativna mediacija (TM), ki je še posebej uporabna v družinskih sporih. Njeno načelo je, da se tokom procesa zgodijo transformativni učinki, ki so v dobro vseh udeleženih in včasih tudi v dobro družbe ter delujejo na daljši rok in ne samo trenutno.
Drugo načelo je, da mediator skozi proces pomaga ustvarjati okolje, v katerem se mediant opolnomoči. To pomeni, da pridobi na svoji lastni vrednosti in se zaveda svojih notranjih moči ter priznanju, ki je omogočeno šele na osnovi opolnomočenja. Priznanje pomeni, da je oseba pripravljena prepoznati čustva in potrebe drugega. V takem trenutku priznanja se ustvari nov prostor za možne skupne dogovore ter izboljšanje medsebojnih odnosov.
Načelo TM je tudi prepustitev odgovornosti za izid mediantom. Mediator samo sledi njunemu toku, aktivno posluša, spodbuja medianta, da se poslušata in tudi slišita. Mediator pristopa pozitivno in ne sodi o pogledih in odločitvah strank. Spodbuja naravnanost v prihodnost, a upošteva tudi preteklost, kadar je to potrebno za razumevanje.
Dovolj prostora mediator posveti tudi prepoznavanju ali se medianti počutijo razumljeni ali ne. Če je potrebno, nameni čas razjasnjevanju. Spodbuja izražanje čustev, opisovanje stanj, doživljanje dogodkov, ki so jih pripeljali v to stanje. Tako omogočijo večje razumevanje pri obeh mediantih in ustvarja prostor in možnosti za skupen interes, opolnomočenje in priznanje.
Družinska mediacija (DM) je ena od vrst mediacij in zajema spore med pari (zakonskimi in izven zakonskimi), spore med pari, ki se ločujejo, med starši in otroci ali mladostniki, med drugimi družinskimi člani na temo dediščine, razdelitev premoženja, skrbi za ostarele ali za osebe z motnjo v razvoju ter spore povezane s posvojitvijo.
TM v DM je še posebej primerna, ker partnerjema oziroma mediantom omogoča preraščanje komunikacijskih ovir ter razumevanja drug drugega, otrok in družine kot skupnosti.
Mediator pomaga pri prestrukturiranju družine, nudi okolje v katerem se zaradi boljšega razumevanja mediantov drug do drugega dvigneta na nov nivo odnosa, dosežeta spravo ali pa na spoštljiv način razdružita odnos in premoženje.
Mediator v procesu razveze, ko sta partnerja-starša že obremenjena s svojimi čustvi, izgubami in prizadetostjo ter težko razmišljata, se pogovarjata in odločata o vseh odgovornostih in spremembah, še posebej upošteva otrokove pravice in potrebe. Starša podpira v tem, da prepoznata, da v procesu vsi člani potrebujejo pomoč in da delujeta in razmišljata v dobro vseh. DM je kompleksen proces, ki skrbi za izboljšanje medosebnih odnosov in ne vsiljuje rešitev ali svetovanja.
Vrednost in prednost TM v DM pri prestrukturiranju omogoča, da se družina razvije po svojih merilih. Člani sami iščejo rešitve. Udeleženci se tekom procesa lahko opolnomočijo ter lažje upravljajo s problemi. Z večjim razumevanjem sebe in drugih zmorejo dati priznanje drugemu in so pripravljeni najti skupne rešitve, oziroma novo strukturo.
Mediatorjeva vloga v DM na način TM je, da ustvarja varen prostor za svobodno izražanje čustev, potreb, želja in interesov, da se osredotoča na osebe in deluje srčno, krepi notranje vire moči udeležencev s pozitivno komunikacijo, spodbujanjem in raziskovanjem omogoča opolnomočenje in priznanje ter spodbuja k ozaveščanju, da družina neglede na razvezo, še vedno ohranja svoj namen, odnose med starši in otroki.
Barbara Novak, seminar 2020