Človeštvo se je zataknilo v daljni preteklosti obdobja, ki mu Zemlja ne pozna imena, in vse kar se je po tem dogajalo na Zemlji, nas vrača v to obdobje. Zatik v času in prostoru. Kaj se zgodi, če se odpeljemo tja, v preteklost, v zatik, v čas in prostor, kjer je človeška celost zgubila svojo nedolžnost, kjer je iskrenost pozabila nase in kjer je bila človeštvu prizadejana rana? Rana v srce. Rana v središče združevanja in sodelovanja. To je čas in prostor, kjer najdemo resnico v pregovoru: »Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.« Pa ni potrebno, da se prepirata, lahko se pogovarjata, pa se ne slišita, lahko se ljubita, pa se ne čutita. Lahko skupaj ustvarjata, pa na koncu ostaneta brez ustvarjenega. Zakaj?
Ker med njima obstaja tretja sila, ki posrka vse ustvarjeno. Sila, ki ji je pomembna kakršnakoli moč, z njo se hrani in ohranja. Dokler jo oplajamo, bo rasla in se bohotila na račun drugih. Ne pozna ustvarjalnega procesa, zato ne ustvari ničesar novega. Le prelaga iz ene oblike v drugo, iz enega prostora v drugega, iz enega konca Zemlje na drugega. V čem je bistvo tega početja? Ni ga. Je pa zelo dobra krinka za ustvarjanje iluzij in navidezne resničnosti. Torej, to silo lahko odstranimo iz našega življenjskega toka.
Predstavljajte si, da se pogovarjate s svojo najbližjo osebo. Imenovali jo bomo A. Dobro jo poznate, celostno jo doživljate. Vaš oblak in njen oblak se med seboj povezujeta, vendar se ne zmešata. Znotraj skupnega oblaka še vedno prepoznate sebe. S to osebo si iskreno izmenjujeta vsa občutja in zaznave in imate občutek, da stvari tečejo same od sebe. Nato pa se oseba A poveže z osebo B, ki nima celostnega oblačka. Oblaček osebe B je razpršen in zamešan še z drugimi oblački, katere je težko ločiti med seboj in so videti bolj kot vlakec več oblačkov skupaj, ki so nerazdružljivi. Ko eden premakne člen, se premakne cela veriga. Če se iskreni – celostni oblački odpirajo v nebo in zemljo in bi lahko rekli, da imajo navpičen tok energije, se vlakci oblačkov premikajo v vodoravnem toku energije.
Oseba B navdahne osebo A z idejo, ki jo sama ne zmore, ne zna ali noče uresničiti, in prosi za sodelovanje osebo A. Oseba A se odzove na pobudo. Oseba B pa ni iskrena v svoji nameri in s tem delovanjem želi le pridobiti nov oblaček za nabiranje gonilne sile vlakca. Tako se navpični tok osebe A začne preko osebe B prelivati v vodoravni tok vlakca. Vlakec pa je zelo lačen in se nikakor ne more nasititi. Vedno znova in znova hlasta za svežimi oblački. Zgodi se, da se oseba A znajde v sebi nepristnem toku. Preden to ugotovi, spremembo čutite tudi vi, ki samo opazujete dogajanje. Če oseba A spremembe ne zazna pravi čas, bo kar naenkrat postala del vlakca in vas bo nehote vlekla za sabo. Taki osebi boste morali postaviti meje, da boste lahko obdržali svoj navpični tok in ostali v svojem celostnem oblačku. S tem, ko boste postavili meje, boste res prekinili odtekanje vašega oblačka v vodoravni vlakec, a hkrati boste izgubili stik z osebo A, s katero ste se lahko celostno družili in se razdružili, pa nihče ob tem ni utrpel ne bolečine ne pomanjkanja. In ugotovili boste, da ste postavili meje tudi sami sebi in če hočete ali nočete, ste s tem prizadeli tudi sebe.
No, da ne bo tole pisanje zgodbic samo filozofiranje, si poglejmo, ali obstaja praktična pot iz teh zagat.
Ker so ta stanja tako globoko zakoreninjena v človeštvu, smo tudi sami najverjetneje vpleteni v vlakce. Preverimo najprej pri sebi, v katerih odnosih se nam tako odtekanje energije najbolj pojavlja. Nato poglejmo, v katerih odnosih smo mi v vlogi osebe B. Začnemo pri sebi in si izrečemo namero, da bomo v odnose vnesli iskrenost in celost. Najprej moramo biti iskreni do sebe, do svojega vira. Sebi sledimo, ko tisto, kar mislimo, tudi govorimo, da tisto, kar govorimo, tudi čutimo in temu nato sledijo tudi dejanja. Testiramo se lahko v delovanju, katero ni odvisno od drugih, ampak le od nas samih. Tako bomo lahko ugotovili, kje še odlašamo ali omahujemo s spremembo. Zadamo si kratkoročne cilje, da bomo lahko pozorno sledili celemu procesu in ugotovili, kje nismo zvesti samemu sebi.
Če bomo želeli to popraviti, se bomo srečali z veliko izgovori, da sprememba ne bo delovala. Morda se nam bo zdelo, da je pred nami vse preveč preprek, morda si bomo le obljubljali (če bi le, nekoč bom, želim si, da …) in premikali izvedbo v prihodnost. Morda se nam bo zdelo, da nimamo dovolj življenjske sile ali nam bo vse dolgočasno ali pa se nam v določenem trenutku ne bo zdelo vredno, da vlagamo svojo pozornost v to. Lepo počasi in potrpežljivo se lotimo vsakega od izgovorov in v dejanih pokažimo, da zmoremo preoblikovati zastalo energijo.
Ko v sebi dosežemo stanje celosti (to pomeni, da sledimo svojemu duhu v srcu, mislih, čustvih in dejanjih), se lahko posvetimo odnosov. Preverimo se lahko v tem, koliko ostanemo v svojem oblačku, pa vendar sodelujemo tudi z drugimi, ki imajo tudi naravo celih oblačkov. Komunikacija poteka na več nivojih. Izrazimo svojo idejo, a jo ne vsiljujemo drugim. Izrazimo svoje poglede, a ne pričakujemo, da bodo drugi videli isto. Izrazimo svojo namero in za njo prevzamemo vso odgovornost, a jo ne prelagamo na druge. V odnosih jasno izrazimo svoje meje, svoje zmožnosti, čas in prostor. Svojih šibkosti ne projeciramo na druge. Izrazimo svoje misli in svoj prav, vendar jih ne vsiljujemo drugim. Oni imajo svoj prav. Umetnost je sodelovati z »večimi pravi« skupaj. Izrazimo svoja čustva, ki se porajajo med komunikacijo, a čustvenih napetosti ne prenašamo na druge. Sami najdemo orodje za izražanje ali preoblikovanje. Delamo tiste stvari, ki jih lahko zaključimo sami. Ne prelagamo dejanj na druge, če se tega prej nismo dogovorili z njimi. Svoje zastavljene naloge izvedemo sami.
Ko bomo uspeli za nekaj časa vzdrževati tako komunikacijo, bomo lahko v odnosih prepoznali, kje drugi želijo na nas prenesti različne napetosti, ki jih sami ne želijo, ne zmorejo ali nočejo predelati. Ker bomo dobro poznali sebe, bomo znali na primeren način povedati drugi osebi, v čem se strinjamo in v čem ne, brez krivde in občutka, da smo koga prizadeli.
Sodelovanje dveh celih oblačkov je spontan proces, ko nastane iz dveh tretje, neka nova oblika, ki dobi samostojno strukturo. Ko se namen tretjega izpolni, se lahko razgradi, material – potenciali pa se uporabijo za drugo tretje, vendar, ker je ta material obogaten z izkušnjo strukture tretjega, se prenese tudi informacija tretjega v drugo tretje in tretje tretje.
Če se vsaj za trenutek zavemo širine tega prenosa, bomo prepoznali, kako zelo pomembna je astralna ekologija.
Pomembno je najprej sam postati celosten in nato sodelovati celostno s celostnimi oblački. Smisel take komunikacije je, da so vsi vpleteni zadovoljni in doživljajo radost življenja.
Barbara Novak
Ljubljana, 27. 5. 2009