Osnovno orodje mediacije je komunikacija. Ta me je od nekdaj zanimala. Pa ne samo verbalno fizična. Zanima me neverbalna komunikacija, simbolni jezik, čustvena in duhovna komunikacija. Z njo ustvarjamo tudi odnose in to so teme, katerim sem posvetila velik del mojega življenja, učenja, prakse, dela z ljudmi in raziskovanja zakaj je v svetu v odnosih tako kot je. Nisem znanstvenica po statusu, sem samo preprosto radovedno človeško bitje, ki morda zmore seči z zavestjo v bolj nepoznane razsežnosti. Moja praksa je raziskovanje notranjih človeških svetov in dimenzij kolektivne zavesti. Za mnoge zemeljske duše zelo neoprejemljiva tema, zame pa zelo konkreten svet, poln izzivov in možnosti za kreiranje.
Seveda me ves čas zanima tudi, kako se ta svet spaja z bolj posvetnim življenjem. Kako vse te zaznave in dognanja predstaviti ljudem, jih vzpodbuditi, da se zazrejo tudi vase in se spoznajo kot duhovna bitja. S pomočjo komunikacije na vseh nivojih najti skupen jezik, ki ga bodo ljudje razumeli. Spoznanja o naravi človeka, kako živeti, da je osebnost usklajena z dušnim zapisom, me spodbujajo, da se vadim znova in znova v stanju sredine. To je, kadar smo čustveno umirjeni in miselno prazni, smo čuječi tukaj in sedaj. Vadim se tudi v tem, da iz tega stanja komuniciram sama s seboj in z drugimi. Izhajam iz tega, da vsak človek stremi po izražanju svoje esencialne narave duha, ki je enkratna in neponovljiva. Zato ljudi ne presojam, ne predalčkam, ampak jih sprejemam kot celovita bitja z vsem spoštovanjem ne glede na starost, spol, status ali način komunikacije. Vsi smo samo ljudje.
Skozi učenje in treniranje veščin o mediaciji sem se tudi srečevala s potrebo biti v stanju sredine in se zavedala, kako pomembno je za mediatorja, da razume in obvladuje svoje notranje stanje sredine. Tako me je navdahnilo tudi za to pisanje, kot uvid ali inspiracija za prihodnost.
Treningom za mediacijo bi dodala:
- prakticiranje začetnih tehnik sproščanja ter dihalnih vaj
- vadenje sredine v sebi in notranjega uvida
- ozaveščanje kako misleči in čuteči svet ustvarjata celovito polje za kreacijo
- vadenje samospraševanja na vseh ravneh človeških potencialov (fizično, eterično, čustveno, miselno, socialno in duhovno)
- poznavanje transakcijske analize za opolnomočenje v odnosih
Program osebnostne stabilnosti bi bil lahko kot dopolnilo vzporeden programu za mediatorje ali pa kot predhodna priprava.
Proces mediacije bi iz svojih izkušenj lahko primerjala s procesom holističnega zdravljenja. Ko se vzpostavi pretočnost med potenciali, se blokade/zastoji raztapljajo in »slika« se poceli. V bistvu gre tudi pri zdravljenju za komunikacijo. Človek je zdrav kadar so njegovi potenciali v RAVNO-VES-JU.
V odnosih ni nič drugače kot znotraj ene osebe. In konflikt ni nič drugega kot en tak zastoj ali blokada v skupnem polju dveh ali več oseb. Ko ga s pomočjo komunikacije rešimo, sprostimo tudi napetosti v odnosu. V bistvu razpletemo niti, ki so se zapletle. Posameznik lahko pomaga drugemu le toliko, kolikor je razrešil tudi sam. Kar ni razrešil pri sebi, se odraža v njegovi komunikaciji ter dojemanju in razumevanju dogajanja.
Proces učenja je vedno odprta paleta izbire kaj nas bo zanimalo in kaj bomo s tem naredili. S holističnim razumevanjem mediatorja dvignemo raven možnosti za kvalitetno delo z ljudmi, pri katerem mediator ali npr. strokovni delavec na Centru za socialno delo, ki dela po principih mediacijskih veščin, ne bo izgorel ali bil izpit. Znal bo sam poskrbeti zase in za svojo regeneracijo.
Tako opolnomočen posameznik je pripravljen tudi na dobro sodelovanje v skupini znotraj organizacije, organizacija s takimi zaposlenimi, pa bogato in učinkovito deluje v dobro družbe.
Ker je mediacija zaupen proces in jo težko ovrednotimo ali merimo, se mi zdi zelo pomembno, da imajo mediatorji možnosti za srečanja, izmenjavo prakse, za komunikacijo na ravni enako mislečih. Že samo to, da glasno izrazimo svoje mnenje, razmišljanja, dvome ali skrbi, lahko premaknemo tok razumevanja, kajti človek se velikokrat, ko ostaja sam s svojimi mislimi, zatakne, zacikla ali zaplete v svoje lastne zanke. In mediator, ki je sam v sebi poln dvomov in skrbi, gotovo težje upravlja proces na mediaciji. Zato se mi zdi zelo primerno, da imamo možnost supervizije, da ohranjamo in ustvarjamo prostor za njo in za sodelovanje.
Z lahkoto si predstavljam center, kjer bi bile možnosti za izmenjavo in druženje med mediatorji, za izobraževanja, za prostor, kjer bi se ljudje iz različnih razlogov srečali na mediaciji, ne samo v primerih hudih nasprotij v družini, ki jih pomagajo reševati na Centrih za socialno delo, ampak kot nekaj najbolj vsakdanjega, da se ljudje poslužujejo mediacije kadar sami ne zmorejo skleniti dogovorov. Center bi združeval mediatorje, imel svoje prostore za srečanja ter pisarno, kjer bi stranke dobile podrobnejše informacije in bi izbrale sebi primernega mediatorja.
Možnosti za financiranje centra so: javni razpisi, prihodek od individualnih storitev, prihodek od organizacije izobraževanj, sponzorstvo, donacije, poslovni angeli, itd.
Sem članica Mediacijskega društvo Bono kjer se združujemo v skupni nameri ozaveščanja o pozitivnih učinkih mediacije in integraciji mediacije na različna področja v širši skupnosti.
Barbara Novak, 2020