Bralka/bralec, če si si vzel/-a čas, da se posvetiš branju tega besedila, si se pripravljen/-a vprašati: »Koliko se bojim življenja?«
Kaj je življenje? Je tista reka, katere struge določajo okolje, sistem, status? Ali je to reka, ki nas dela žive? Kaj nas dela žive? Življenje načrtovati še ne pomeni življenje živeti.
Odgovor je zdravilo za tesnobo, žalost, dvome, strahove in skrbi. Če se čutimo žive, pomeni, da se življenjski tok pretaka skozi nas in le-ta nikoli ne presahne, če se naša osebnost ne bi ustrašila, zakrčila, podvomila vase in svojega duha.
Današnji način življenja in vrednote, ki prevladujejo v svetu, nas usmerjajo predvsem v mentalno dejavnost. Vredno je, če si inteligenten, vredno je, če si »fit«, vredno je, če imaš napredno tehnologijo, bogat si, če si premožen v materialnem smislu. Vseskozi smo mentalno dejavni, nikoli ne počivamo, ob tem pa zatiramo svoja čustva, se izoliramo od ljudi, živali, narave in globjih odnosov. Prej naštete vrednote so še kako potrebne za kakovostno življenje, ni pa rečeno, da so vredne toliko, da so na prvem mestu oziroma da izpodrivajo človečnost. Več porazdelitve med mentalnim in čustvenim izražanjem prinese kakovostnejše življenje. Če temu dodamo še srčno razsežnost in naravnanost namena, da se naj zgodijo stvari in dogodki, kot je v dobro vseh živečih in neživečih na Zemlji, dobimo dobro izhodišče za boljše odnose in duhovno rast.
Ko v sebi začutimo, da nam kakovostne varnosti ne prinese materialno obilje, (to dokazujejo mnogi premožni prebivalci našega planeta, ki so lahko kot ljudje zelo osamljeni in izolirani, tudi prestrašeni, in se največkrat bojijo smrti ali izgube), ampak sposobnost preobrazbe, sposobnost znajti se v različnih okoliščinah, včasih težavnih in skrb vzbujajočih, včasih lagodnih ter nenazadnje sposobnost ohranjanja človečnosti v vseh omenjenih okoliščinah. Ohraniti dostojanstvo/človečnost, vendar brez trme in pretiranega ponosa. Ohraniti ljubečnost do sebe in drugih, tudi kadar peljejo pota po nepredvidljivih smereh in ne po našem prav. Ne valjati se v grenkobi, ki so jo povzročile zamere in prizadetosti. In predvsem ne poistovetiti se z materialnim stanjem. Mi nismo materialno bogastvo! Mi smo ljudje in smo duhovna bitja, smo zavest, ki obstaja tudi, ko material ni več pomemben. In zavest raste, se razvija in raziskuje. Zavest uporabi material, da ga oblikuje in ko se namen izpolni, material razpade, zavest ostane, nova, sveža, pripravljena na nova učenja. Zato se ne poistovetimo s situacijo, če smo trenutno v slabem finančnem položaju.
Poskušamo biti živi in iščemo nove možnosti manifestacije sebe.
Odprimo pogled in bodimo pozorni na obilje, ki je okrog nas in ga lahko uporabimo brez velespoštovanega denarja. Le nekaj svoje iniciative, svoje volje in srčne želje potrebujemo, da si omogočimo npr. sprostitev, dejavnosti, katere nas veselijo, pa za njih ni potrebno trošiti denarja. Sprehod nič ne stane, tek tudi ne, za vaje in igro v naravi ni potrebno plačevati najemnine, za meditacijo potrebujemo le sebe, za prijetno vzdušje doma lahko poskrbimo z nego in urejanjem v tistem obsegu, ki ga že imamo. Vedno se da kaj izboljšati, dodelati, obogatiti. Vedno najdemo materiale, ki jih lahko sami oblikujemo ali preoblikujemo in dodamo poživljajočo spremembo v naš bivalni prostor. Tako se bomo bolje počutili, ne samo zato, ker je nastala nova podoba, bolje se bomo počutili zaradi procesa samega. To nas dela žive!
Z nekaj ročnih spretnosti lahko preoblikujemo obleke v malo drugačne. Se nam zdi, da potem ne bomo »in«? Morda bomo zaradi tega še bolj »in«. In to po svojem občutku in ne pod taktirko drugih.
Ravno tako se lahko igramo z možnostmi pri iskanju in oblikovanju dodatnih zaslužkov. Kaj lahko še dodamo k boljši pretočnosti denarja in nas hkrati to veseli? Imamo hobije? Smo kdaj poizkusili vnovčiti, kar smo že ustvarili? Ali se bojimo, da se izdelki ali storitve ne bi prodajale? Ljudi je mnogo in različni smo, zato vsaka umetnost najde tudi novega lastnika, kateremu bo prinesla nekaj svežine našega ustvarjanja. In če bomo ali pa smo že poizkusili, bomo lahko ugotovili, da se res zgodi, da se izdelki ne prodajo zlahka. Pa ne zato, ker ne bi bili dobri, vredni, zanimivi, ampak zaradi vzorca obnašanja človeštva, ki dovoljuje miselnost, da je treba delati za denar (pa ni važno, ali nas to zadovoljuje) in ko zaslužiš dovolj, lahko sponzoriraš svoje hobije. Hobiji se ne prodajajo, ker se bojimo, da bo našo čisto ustvarjalno energijo »zapackal« pokvarjen denar. In tako nastane začaran krog. Modrujemo, da je potrebno najprej zaslužiti za »penzijo«, potem lahko delamo, kar nas veseli.
No, sama ne želim čakati do upokojitve, da bom potem kako leto živa. Želim živeti vsak dan, vsak trenutek.
Smo se kdaj vprašali, ali umetnost lahko živi od prodajanja umetnosti? Ali mora vedno imeti tujega sponzorja? Vsak dan prosim Svet, naj dovoli, da se bodo hobiji, naši izrazi srčnih potencialov in umetnost, lahko prodajali kot katerikoli drug, velikokrat nepotreben produkt veličastne proizvodnje Kapitala.
Kadar posameznik izrazi svojo bit, ga to izpolni in doprinese družbi tisto, kar je najvrednejše v njej/njemu. To je naš kapital.
V Ljubljani, 25. 11. 2008
Besedilo pripravila Barbara Novak